Delavci v kovinski industriji
Standardna klasifikacija poklicev (SPK-08; koda 72) med kovinarje prišteva livarje, varilce, kleparje, pripravljavce in monterje kovinskih konstrukcij, kovače, orodjarje, strugarje, polirce, brusilce, ostrilce in druge poklice, ki se ukvarjajo s proizvodnjo in obdelavo barvnih kovin. Pri delu so delavci v kovinski industriji izpostavljeni številnim obremenitvam in tveganjem.
Bolezni, ki se pojavljajo pri kovinarjih, bi v grobem lahko razvrstili v dve skupini. V prvo sodijo obolenja, ki so posledica (ne)ergonomskih dejavnikov na delovnem mestu, kot so prisilna drža, ponavljajoči se gibi in/ali dela visoke intenzivnosti (bolezni gibal, obsklepnih burz, kit, medvretenčnih ploščic, kronične okvare hrbtenice), delo z vibracijskim orodjem (vibracijski sindrom), toplotne obremenitve, hrup (avralni in neavralni učinki), delo v izmenah in nočno delo. V drugo skupino sodijo obolenja, ki nastanejo kot posledica izpostavljenosti različnim kemičnim dejavnikom na delovnem mestu. Kemične škodljivosti, ki so jim izpostavljeni delavci v kovinski industriji, se med seboj razlikujejo glede na vrsto (barvne) kovine, ki se proizvaja in tehnološki proces pridobivanja kovine.
Podatki iz literature govorijo o višji specifični obolevnosti in umrljivosti delavcev v kovinarstvu zaradi raka. Najbolj so konsistentni podatki za rak pljuč. Od leta 2012 IARC uvršča primarno proizvodnjo aluminija v 1. skupino (karcinogene za človeka), saj je tveganje za pojav raka pljuč in sečnega mehurja vzročno povezano z delom v obratih aluminija, predvsem zaradi izpostavljenosti policikličnim aromatskim ogljikovodikom (PAH). V literaturi je opisana tudi povezava med povišano umrljivostjo zaradi KOPB in kumulativno izpostavljenostjo PAH in fluoridom v obratih aluminija.
V talilnicah svinca in akumulatorski industriji obstoja verjetna povezava za pojav raka pljuč, vendar so dokazi za zdaj še nezadostni (skupina 2A po IARC). V literaturi je v razmerju s kumulativno izpostavljenostjo svincu opisana tudi povezava med obolevnostjo zaradi kronične ledvične bolezni, medtem ko za nemaligne bolezni dihal in KOPB takšna povezava ni opisana.
Povečano tveganje za nastanek pljučnega in nazalnega raka je opazovano pri delavcih v rafinerijah niklja, med delavci v talilnicah niklja pa je opisano povečano tveganje za nastanek pljučnega raka. Na osnovi teh podatkov je nikelj umeščen med dokazano rakotvorne snovi (skupina 1 po IARC).
Glavni kemični dejavnik tveganja, ki smo ga identificirali v talilnicah bakra, je arzen. Študije poklicne izpostavljenosti kažejo veliko tveganje za nastanek pljučnega raka v povezavi z izpostavljenostjo arzenu z vdihavanjem (skupina 1 po IARC). Arzen, svinec in kadmij so pogosti onesnaževalci v cinkovih rudah, zato so jim delavci v obratih cinka sočasno izpostavljeni.
Za izpostavljenost antimonu in kobaltu v kovinski industriji in pojav raka pri izpostavljenih delavcih so dokazi za zdaj še nezadostni. V literaturi smo zasledili študije, ki so opisovale kardiotoksične učinke in povišano smrtnost pri kobaltu, vendar brez jasnih povezav med dozo in učinkom.
Pogosta onesnaževalca v kovinski industriji sta tudi žveplov dioksid in azbest. Za žveplov dioksid obstaja le malo dokazov o kancerogenosti, medtem ko je azbest že znan kancerogen.
Delavci v kovinarski industriji so na delovnem mestu sočasno izpostavljeni številnim dejavnikom tveganja, zato je težko govoriti o enem samem potencialnem sprožilcu bolezni. Problem pri določanju izpostavljenosti je tudi, da je ta odvisna od vrste proizvodnje in tehnoloških procesov, delavci pa med različnimi procesi rotirajo.
Zaradi spreminjajočih se razmer na delovnem mestu je kumulativno izpostavljenost, ki bi nam zanesljivo potrdila od doze odvisen učinek in bi nam omogočila vzorčno sklepanje o odnosu med delovnim okoljem in pojavom bolezni, težko določiti.