Poklicni vozniki

Pregled literature kaže, da poklicni vozniki pogosteje obolevajo zaradi mišično-kostnih in srčno-žilnih bolezni in raka.

Podatki o višji splošni umrljivosti poklicnih voznikov niso trdni. Višja specifična umrljivost poklicnih voznikov je konsistentna zaradi malignih obolenj, predvsem raka pljuč in sečnega mehurja. Domneva se, da je presežek poklicnega raka voznikov posledica izpostavljenosti dizelskim emisijam in policikličnim aromatskim ogljikovodikom, ki so dokazano rakotvorne snovi in kot takšne umeščene v skupino I (ena) po IARC-ovi klasifikaciji. Pomanjkljivost retrospektivnih kohortnih raziskav, ki so v teh primerih najpogostejši vir informacij, je pomanjkanje natančnih podatkov o izpostavljenosti, zato o vzročni povezanosti in učinku doza-odgovor niti ne moremo sklepati. Tveganje za nastanek raka tako temelji zgolj na podatku o trajanju zaposlitve in brez natančne ocene izpostavljenosti.

Več podatkov v literaturi pa zasledimo o obolenjih, ki jih ne moremo umestiti v poklicne bolezni, ampak v skupino z delom povezanih bolezni. Te so posledica ergonomskih in psihosocialnih obremenitev (organizacija dela, monotonija, velike psihološke zahteve in majhna možnost odločanja, delo ponoči in na terenu) in individualnih lastnosti posameznika. V to skupino bolezni štejemo bolečine v hrbtenici, srčno-žilne bolezni, presnovne bolezni, sindrom obstruktivne apneje v spanju in zlorabo psihoaktivnih snovi.

Višje tveganje poklicnih voznikov za nastanek bolečin v hrbtenici se stopnjuje z urami vožnje, nočno izmeno in trajanjem zaposlitve. Telesna aktivnost in dodatni dan počitka pa tveganje zmanjšata.

Višje tveganje za infarkt miokarda poklicnih voznikov potrjuje več študij. Neredna in nepravilna prehrana, sedeče in nočno delo, pomanjkanje telesne aktivnosti zvišujejo tveganje za nastanek metabolnega sindroma in s tem povezanih bolezni (sladkorna bolezen, motnje v presnovi lipidov) vključno s srčno-žilnimi posledicami teh.

Z izjemo raka pljuč je malo študij, ki bi zanesljivo potrjevale poklicna tveganja voznikov za nastanek drugih bolezni dihal. Čeprav je dokazano, da onesnažen zrak povzroča bolezni srca in ožilja in višjo umrljivost, so raziskave, ki bi to potrjevale tudi pri voznikih, nekonsistentne in zahtevajo nadaljnje raziskovanje.

V pregledani literaturi niti nismo zasledili raziskav, ki bi potrjevale, da se psihofizične sposobnosti s staranjem spremenijo toliko, da bi te vplivale na varno poklicno vožnjo še pred iztekom polne delovne dobe (40 let) oziroma pred dopolnjenim 65. letu starosti.

Na podlagi epidemiološko ovrednotene literature izhaja, da so poklicni vozniki sicer izpostavljeni določenim poklicnim tveganjem, vendar je te velikokrat mogoče preprečiti s preventivni ukrepi, ki obsegajo ergonomske rešitve in primerno organizacijo dela.