Poklicno zavarovanje

Beneficirana delovna doba v preteklosti ali poklicno zavarovanje, kot ga imenujemo zdaj, je poimenovanje iste vsebine: delavci na posebej izpostavljenih delovnih mestih in tisti, za katere se pričakuje, da svojega dela zaradi pešanja fizioloških funkcij ne bodo mogli opravljati polno delovno dobo, imajo pravico do skrajšanja delovne dobe ali zgodnje upokojitve. Pred desetletji je zakonodajalec tudi določil, kakšno naj bo skrajšanje delovne dobe, da delavec ne bo zbolel zaradi izpostavljenosti. Določil je, katera doba ob tveganem delu je tista, ki je še varna oziroma za koliko naj se šteje 12 delovnih mesecev; za 13, 14, 16 ali 18 mesecev. Pregled domače literature in način ocenjevanja izpred desetletij kažejo, da so ocene res slonele na precej nezanesljivih kazalnikih.

Na prvi pogled gre sicer za »humano« potezo države, da delavca zaščiti pred preobremenitvijo. Past posebno težkih delovnih mest je pri večini beneficiranih poklicev v tem, da se pozornost preusmeri v prepričanje, da obremenitev in obremenjenosti z delovnega mesta ni mogoče izboljšati tako, da bi bile za delavca nenevarne. Namesto da bi bila prioriteta izboljšanje oziroma odpravljanje izpostavljenosti in ohranjanje zdravja, se pozornost preusmeri na skrajšanje izpostavljenosti (delovne dobe), čeprav so določene izpostavljenosti nevarne tudi, če je čas izpostavljenosti skrajšan (npr. izpostavljenost rakotvorni snovi 30 ali 40 let ne pomeni pomembne razlike v tveganju za razvoj raka). Tako se zanemari skrb za uvedbo izboljšav na delovnem mestu ali odprava izpostavljenosti (ob rakotvorni snovi), hkrati pa se ohranja zadovoljstvo delavcev z obstoječimi obremenitvami, ker je delavec za izpostavljenost plačan.

Cilj našega dela je torej, da za 12 poklicnih skupin, ki so sodile v t. i. poklicno zavarovanje, presodimo, ali je bila obremenitev na teh delovnih mestih (poklicni skupini) taka, da je povzročila pri delavcih večje obolevanje in posledično pogostejšo smrt, hospitalizacijo zaradi od poklica specifičnih bolezni, zbolevanja zaradi specifičnih rakavih obolenj in višjo stopnjo bolniške odsotnosti, kot bi jo pričakovali pri ljudeh njihove starosti in spola.

Upoštevanje toliko različnih rezultatov (tveganje za smrt, hospitalizacija, tveganje za raka, specifična bolniška odsotnost, delovna invalidnost) za vsako poklicno skupino omogoča verodostojnejše sklepanje o resničnem vplivu izpostavljenosti oziroma obremenitev z dela na zdravje izpostavljenih delavcev.

Gre za prvo tako obsežno in temeljito študijo, ki je zajela več kot 50.000 delavcev. Za vsako poklicno skupino je pregledana tudi vsa dostopna svetovna literatura o obolevanju in smrtnosti tako, da bodo dobljeni rezultati za slovenske delavce primerjani z rezultati mednarodnih študij.

Če bodo rezultati pokazali večje tveganje za delavce, bo delovna skupina morala predlagati odločevalcem prioritetni vrstni red meril in kriterijev (najmočnejša in najkritičnejša dokaza sta povečana specifična umrljivost in tveganje za specifično obliko raka) za določitev delovne dobe s povečanjem in predlagati ukrepe, ki naj bi čim bolj zmanjšale takšne obremenitve.